Šolska kronika OŠ Simona Jenka Smlednik
Leta 1774 je Marija Terezija s posebno uvedbo podredila šolstvo državnim uradom in istočasno odredila, da morajo šolo obiskovati vsi otroci od 6. do 13. leta starosti. Učni jezik po šolah je bil nemški, ker pa otroci tega jezika niso znali, je pouk v nižjih razredih potekal v materinščini. V Smledniku pa je šola zaživela štiri desetletja kasneje, razvoj šole pa traja že osemnajst desetletij. Za katedri je poučevalo že veliko učiteljev, v šolskih klopeh pa se je učilo že mnogo učencev. V Smledniku se je začelo skromno, v sobici župnika Janeza Kuharja v župnišču, učil pa jih je mežnar Matija Križnar. Potem se je šola preselila v Merjaščevo zidanico, postala je trivijalka. Prvi učenec je bil Andrej Čebašek iz Moš. V letih 1835–37 so zgradili novo šolsko poslopje pod cerkvijo, ker se je število učencev večalo. Šele leta 1885 so dobili dvorazrednico, tako da so staro šolo prezidali in dodali še eno nadstropje. Šola je počasi napredovala, dobila je vrt, drevesnico, grmovnico, matičnjak, pa tudi predmetov je bilo vse več. Učitelji pa so se zaradi slabih plač in napornega dela hitro menjavali. V šoli so na zahtevo Krajevnega šolskega odbora leta 1930 dobili štirirazrednico. Mirno vaško življenje je prekinila 2. sv. vojna. Slovenski učitelji so bili pregnani, prav tako tudi smleški upravitelj Nikolaj Slapar. Tačas so poučevali nemški učitelji v nemškem jeziku. Uporabljali so tudi palico, otroci pa niso prav veliko odnesli od pouka. Po vojni so bile v šolski stavbi zelo slabe razmere, zato so bile vse sile šolskega upravitelja Valentina Freceta in učiteljev usmerjene v to, da bi zgradili novo šolo. V Medvodah pa so izdali odlok o odprtju petega razreda, višji razredi so šolo obiskovali v Vzgojnem zavodu. V letu 1966 se je v Smledniku začela gradnja nove šole, na Jerajevi njivi. Zgrajena in uradno odprta je bila na prvi šolski dan 10. septembra 1967. Ime je dobila po slovenskem pesniku Simonu Jenku, ki je nekaj časa obiskoval staro smleško šolo.
Šola pa je na pragu tega, da bo zopet premajhna. Spremeniti bo morala svoje obličje. Imamo jo radi in ponosni smo nanjo. Brez nje in učenja bi bilo tudi naše življenje bolj siromašno.
Povzeto po kroniki, ki so jo napisali učenci zgodovinskega krožka z mentorico Andrejo Kerč.
Špela Zajc, 9.razred
